600 milijard letno za vesolje, medtem ko kiti na Zemlji kiti umirajo v plastiki

 

Vesolje je od nekdaj burilo človeško domišljijo. Države in zasebne korporacije danes vlagajo milijarde dolarjev v projekte, povezane z raziskovanjem vesolja, gradnjo raket, orbitalnih postaj in misijami na Mars.

Medtem pa oceani, nekoč simbol čistosti in moči narave, postajajo odlagališča plastike. V medijih se vse pogosteje pojavljajo prizori mrtvih kitov z želodci, napolnjenimi s plastičnimi vrečkami, plaž, ki so namesto s peskom prekrite s plastenkami in odpadki, ali rib, v katerih telesih znanstveniki odkrivajo mikroplastiko.

Zato se postavlja vprašanje: ali v lovu za sanjami o osvajanju vesolja ne izgubljamo izpred oči svoje osnovne odgovornosti – skrbi za lasten planet?

 

Kazalo
1. Uvod
2. Od kod številka 600 milijard?
3. Cena sanj o zvezdah
4. Zemlja – planet v krizi
5. Upanje v preprostih, naravnih rešitvah
6. Povzetek
7. FAQ

 

Od kod številka 600 milijard?

Ocenjuje se, da skupna vrednost svetovnih izdatkov za vesoljski sektor – ki vključuje raziskovanje vesolja, satelitske tehnologije, znanstvene raziskave in komercialne projekte – znaša že okoli 600 milijard dolarjev letno. V to številko so vključena tako javna sredstva kot zasebne naložbe tehnoloških velikanov. NASA, Evropska vesoljska agencija ter podjetja, kot sta SpaceX in Blue Origin, tekmujejo v novih projektih: od gradnje sodobnih satelitov, preko človeških misij na Luno, do futurističnih načrtov kolonizacije Marsa.

To je osupljiva vsota, ki kaže, da človeštvo ne le sanja o zvezdah, ampak je tudi pripravljeno za te sanje plačati zelo visoko ceno. Težava je v tem, da je na Zemlji vsakdan povsem drugačen. Plaže po svetu se dušijo v plastičnih odpadkih. V želodcih kitov in morskih želv najdejo plastične vrečke, plastenke in druge odpadke, ki smo jih ljudje brezskrbno odvrgli v okolje. Ocenjuje se, da vsako leto v oceane pride celo 11 milijonov ton plastike, številka pa še narašča.

Ob teh dejstvih se pojavi naravno vprašanje: ali nismo zamenjali prioritet?

 

Cena sanj o zvezdah

Izdatki za vesolje niso le suhe številke – za milijardami dolarjev stojijo konkretni projekti, ki burijo domišljijo. NASA letno nameni več kot 25 milijard dolarjev raziskovalnim programom, od katerih velik del prejme program Artemis, namenjen vrnitvi človeka na Luno in pripravi na potovanje na Mars. Evropska vesoljska agencija (ESA) prav tako vlaga v raziskovalne in satelitske misije, za kar nameni približno 7 milijard evrov letno. Zasebna podjetja – kot sta SpaceX Elona Muska in Blue Origin Jeffa Bezosa – pa vlagajo milijarde v razvoj raketnih tehnologij in vesoljske turizma, ki naj bi revolucionirala dostop do vesolja.

Obseg teh vlaganj je impresiven, še bolj pa deluje primerjava. Ocenjuje se, da lahko strošek ene človeške misije na Mars doseže celo 100 milijard dolarjev. Za primerjavo – po podatkih Programa ZN za okolje (UNEP) – bi globalna uvedba rešitev, ki bi bistveno zmanjšale dotok plastike v oceane, zahtevala približno 20 milijard dolarjev letno. Z drugimi besedami, za ceno ene odprave na Rdeči planet bi lahko financirali pet let intenzivnega boja proti plastični krizi na Zemlji.

Vendar pa v podobi javnosti zmaga vesolje. Fotografije raket, ki vzletajo proti zvezdam, spektakularni pristanki kapsul in vizije kolonij na Marsu polnijo naslovnice časopisov in vzbujajo kolektivno fascinacijo. Medtem pa se drama oceanov odvija tiho – daleč od bliskavic. Mrtvi kiti, naplavljeni na obalo z želodci, polnimi plastike, le redko postanejo simboli, ki bi se kosali z raketo Falcon 9.

In tu tiči paradoks: vlagamo bogastva v sanje o novih svetovih, medtem ko naš lastni svet – edini, na katerem lahko zares živimo – počasi tone v smeteh.

 

Zemlja – planet v krizi

Vsako leto pristane v oceanih od 8 do 11 milijonov ton plastike. To je tako, kot da bi vsako minuto v morje stresli poln tovornjak smeti. Obseg problema je tako velik, da znanstveniki opozarjajo: če tega procesa ne ustavimo, bo do sredine stoletja v morjih več plastike kot rib – vsaj glede na težo.

Plastika ne izgine. Sčasoma se razpade na vse manjše delce – mikroplastiko in nanoplastiko – ki prodrejo povsod. Danes jih zaznavajo v ribah in morskih sadežih, ki nato končajo na naših krožnikih. Najdemo jih v pitni vodi, kuhinjski soli, zadnje raziskave pa so potrdile njihovo prisotnost celo v človeški krvi in pljučih. To pomeni, da plastika, ki je bila simbol udobja in napredka, postaja neločljiv del človeškega telesa – z za zdaj še neznanimi posledicami za zdravje.

Najbolj dramatične posledice so vidne tam, kjer morski tokovi kopičijo odpadke v orjaške gmote. Najslavnejši primer je Velika pacifiška zaplata smeti, ki plava med Kalifornijo in Havaji in ima površino, petkrat večjo od Poljske. Podobne zaplate pa nastajajo tudi v Atlantiku in Indijskem oceanu. Ob obalah držav jugovzhodne Azije – kjer je infrastruktura za ravnanje z odpadki šibkejša – plaže spominjajo na odlagališča, lokalne skupnosti pa živijo v okolju vseprisotne plastike.

 

Upanje v preprostih, naravnih rešitvah

Ob preplavi plastike se zlahka zdi, da je človeštvo ujeto v past lastnega udobja. Pa vendar obstajajo materiali, ki človeka spremljajo že stoletja in lahko danes postanejo stvarna alternativa umetnim masam. Eden takih je naravna pluta – obnovljiv, biološko razgradljiv in v celoti okolju prijazen surovin. Pridobiva se jo iz skorje plutovca, brez sečnje dreves. Še več, odstranjena skorja po nekaj letih znova zraste, zato proizvodnja plute gozdov ne uničuje, temveč podpira njihovo ohranjanje.

Če primerjamo pluto s plastiko, so razlike očitne. Plastika se razkraja stoletja in v praksi nikoli povsem ne izgine – le drobi se na vse manjše delce, ki prežemajo okolje. Naravna pluta pa se povsem biološko razgradi, ne da bi za seboj puščala toksične ostanke. Po vzdržljivosti sta lahko materiala primerljiva – pluta je odporna na vlago, elastična, lahka in izjemno trpežna. V vplivu na okolje pa je prednost plute nedvoumna.

Zato vrnitev k preprostim, naravnim rešitvam – kot je naravna pluta – ni korak nazaj, temveč preudaren korak k trajnostni prihodnosti. V svetu, kjer kiti tonejo in morja prekipevajo od plastike, so takšne alternative lahko ne le simbol, temveč tudi praktično orodje za spremembe.

 

Povzetek

Človeštvo danes za raziskovanje vesolja in satelitske tehnologije porabi približno 600 milijard dolarjev letno. Znesek, ki vzbuja občudovanje in kaže razpon naših ambicij. Želimo odkrivati nove svetove, graditi baze na Luni in se pripravljati na misije na Mars. A hkrati se na edinem planetu, ki ga res imamo, odvija globalna drama – oceani se dušijo v plastiki, živali umirajo s trebuhi, polnimi odpadkov, mikroplastika pa prodira v našo hrano, vodo in kri.

Kontrast je osupljiv. Za delček stroškov ene odprave na Mars bi lahko občutno zmanjšali količino plastike, ki konča v okolju. A v javni podobi in medijih vesolje premaga težave, ki se dogajajo tik pred našimi očmi.

Zato poleg velikih sanj o zvezdah potrebujemo preproste, praktične ukrepe na Zemlji. Primer naravne plute pokaže, da so rešitve lahko hkrati okolju prijazne in funkcionalne – dostopne tukaj in zdaj, brez poseganja po umetnih nadomestkih, ki zastrupljajo okolje.

Na koncu si moramo zastaviti vprašanje: ali želimo vlagati milijarde v sanje o prihodnosti na drugih planetih, medtem ko naš lastni planet postopoma postaja neprimeren za življenje? Morda je čas, da spremenimo perspektivo – reševanje Zemlje ni nič manj ambiciozen izziv kot potovanje na Mars.

 

FAQ

1. Koliko znašajo svetovni izdatki za vesolje?
Ocenjuje se, da države in zasebna podjetja skupaj v vesoljski sektor vložijo okoli 600 milijard dolarjev na leto. To vključuje znanstvene raziskave, vesoljske misije in razvoj satelitskih tehnologij.

2. Zakaj je plastika v oceanih tako velik problem?
Vsako leto v morja in oceane zaide od 8 do 11 milijonov ton plastike. Ta onesnaženja ogrožajo živali, ki odpadke zaužijejo, hkrati pa se plastika drobi v mikroplastiko, ki vstopa v prehransko verigo in na koncu v človeški organizem.

3. Ali je mikroplastika nevarna za zdravje?
Čeprav raziskave o dolgoročnih učinkih mikro- in nanoplastike še potekajo, že vemo, da te delce najdejo v človeški krvi, pljučih in celo v posteljicah. To pomeni, da prodrejo v naša telesa; možne posledice vključujejo hormonska neravnovesja, vnetne procese in bolezni srčno-žilnega sistema.

4. Koliko bi stalo zmanjšanje plastike po svetu?
Po analizah UNEP bi uvedba učinkovitih programov za zmanjšanje plastike zahtevala okoli 20 milijard dolarjev letno – torej le delček tega, kar porabimo za vesolje.

5. Ali lahko naravna pluta nadomesti plastiko?
Ne povsod, v številnih primerih pa da. Naravna pluta se odlično obnese kot zapirala za steklenice, izolacijski material, element notranje opreme ali kot alternativa za vsakodnevne pripomočke. Za razliko od plastike se v celoti biološko razgradi in v okolju ne pušča toksičnih sledi.